Ali veste kako lahko en osamljen dogodek pusti v vas močan pečat?
Jutri je nov dan …
Dva meniha, zaprisežena čistosti, sta se odpravila na pot. Prišla sta do reke, kjer ni bilo mostu. Morala jo bosta prebresti. Na obali ju je pričakala lepo napravljena mladenka, ki je želela priti čez vodo. Ker je bila reka preveč deroča, da bi jo drobna mladenka lahko prečkala, je prosila meniha, če ji lahko kakor koli pomagata.
Prvi je odločno odklonil pomoč: »Z veseljem bi, ampak ne smem. Zavezal sem se, da se v življenju ne bom dotaknil ženske. Te obljube ne mislim prelomiti za nič na svetu.«
Drugi menih pa ni rekel nič. Le prijel je gospodično, ter jo ponesel čez vodo. Na drugi strani jo je odložil, se poslovil in s prvim menihom nadaljeval pot.
Nedolgo zatem je začel prvi menih govoriti o grehu, nedopustnem ravnanju in o prelomljeni zaobljubi. Utihnil je za nekaj časa, nakar je spet načel isto temo: ne smemo se dotikati žensk, tudi če se znajdejo v težavah.
To se je ponavljalo še nekaj časa. Po dobri uri od dogodka je prvi menih še vedno razlagal drugemu, kako nespametno je ravnal, ko je nesel žensko čez vodo.
Drugi ga je molče poslušal, potem pa mu pogledal v oči ter mirno odgovoril: »Brat moj, jaz sem jo že zdavnaj odložil … ti pa jo še vedno nosiš.«
Skrajšana zgodba je obljavljena v prispevku: “Ljudi in dogodke spravljamo v predalčke“
Eden od velikih problemov, ki nam jih povzroča stres, je zaznavanje stvari kot zamrznjenih v času. Nekaj se je zgodilo, vendar zadeve kar ne moremo izpustiti … temveč jo še vedno vidimo natančno tako, kakršna je bila nekoč v zelo specifični situaciji. Oglejmo si primer.
Prodajalka v trgovini, v katero redno zahajamo, nam vedno lepo postreže, potem pa nas nekega dne odpravi zelo na hitro in brez lepih besed, po katerih jo poznamo.
Kaj si bomo zapomnili – več sto lepih izkušenj z njo, ko je vedno pokazala ljubečo skrb za nas in naše želje … ali zgolj en dogodek, pri katerem se zadeve niso odvijale po naših pričakovanjih?
Navadno si zapomnimo tisto, kar nam ni najbolj všeč, potem pa si na osnovi te izkušnje ustvarimo sliko prihodnosti. V našem primeru bi bilo tako, da zaradi te specifične situacije od tedaj naprej na prodajalko ne bi gledali več kot na prijazno in ustrežljivo. Zato bi bili naslednjič tudi mi do nje bolj zaprti in molčeči – kot da s kazanjem užaljenosti iščemo opravičilo za pretekli dogodek ali da se ji želimo nekako »oddolžiti«.
Resnica pa je verjetno takšna, da se prodajalka dogodka z nami niti ne spomni več, ker je imela tisti dan ogromno osebnih težav … pa tudi na stotine strank. Vendar bo morda naš novi odnos do nje – ki se bo zdaj ponavljal iz dneva v dan – nanjo vplival tako, da bo postala tudi ona zadržana do nas. V bistvu pa se bo le odzvala na situacijo, ki smo jo sami zavestno izbrali in v kateri trmasto vztrajamo.
Sledil bo neizogiben sklep. Ugotovili bomo, da prodajalka v resnici niti ni tako prijazna, kot smo menili …
Dejstvo je, da smo si situacijo priklicali sami, ker smo dovolili, da je en samcat dogodek tako močno vplival na nas, da smo na njegovi osnovi začrtali nadaljevanje odnosa.
Vzrok za slabši odnos s prodajalko ne tiči v njej in ne v dogodku samem, temveč v našem pogledu nanj oziroma v reakciji – ker smo dopustili, da nam en osamljen dogodek pusti tako močan pečat, da v trenutku razvrednoti vse dotedanje pozitivne izkušnje.
Tovrstne situacije doživljamo ves čas. Na primer, prijatelj, ki je obljubil priti na praznovanje, odpove obisk. Situacijo lahko razumemo kot pomanjkanje časa, ali pa si mislimo kaj specifičnega, na primer, da ga nikoli več ne bo k nam. Lahko se celo skušamo spomniti, s čim smo se mu zamerili, ker menimo, da je bilo pomanjkanje časa le krinka za odpoved obiska, ali pa morda igramo užaljenost in mu bomo to situacijo očitali še velikokrat v prihodnosti. In tako naprej.
Ena sama situacija, pa toliko možnih reakcij … ker smo si pač izbrali, da bomo nanjo gledali zelo ozko in specifično – in največkrat tudi povsem napačno.
Zato ne posplošujmo in ne mečimo stvari v isti koš. Najverjetneje je prijatelj res zaseden. če se je v njegovem življenju zgodilo kaj takega, da zato ne namerava več prijateljevati z nami, se bo pa že pokazalo, ko bo čas.
Tudi če nam kdo reče ali stori kaj takega, česar ne pričakujemo ali si ne želimo, to ne pomeni, da se je obrnil proti nam in je od tedaj naprej sovražno nastrojen. Veliko večja možnost je, da je imel pač slab trenutek in smo se znašli na nepravem kraju ob nepravem času.
Jutri je nov dan. Prinesel bo nove priložnosti in nove izzive. še prej pa izživimo, kar imamo pred seboj. Današnjega dne ne moremo zamenjati za jutrišnjega, jutri pa ne bomo mogli več nadomestiti, kar bomo zamudili danes.
Če smo v mislih ves čas v preteklosti ali v prihodnosti, preživimo najmanj časa v edinem okolju, ki ga imamo pod nadzorom in kjer lahko sploh kaj naredimo: tukaj in zdaj.
Kar je bilo, je mimo. Za tisto, kar bo prišlo, pa najbolje poskrbimo tako, da damo vse od sebe – danes.
Če nas skrbi, ali bomo obdržali službo, se na delovnem mestu tako izkažimo, da bodo vsi govorili o nas. če smo dobili občutek, da se je partner odtujil, mu izrazimo ljubezen in mu jasno pokažimo, koliko nam pomeni. če nas je strah, da bomo zboleli za kakšno nalezljivo boleznijo, okrepimo imunski sistem in delujmo preventivno.
Kaj imajo vse te rešitve skupnega? Delovanje v sedanjosti, s katerim oblikujemo prihodnost. Vedno lahko izbiramo, ali bomo čakali, kaj se nam bo zgodilo, ali pa se sami odločimo, kakšna bo videti naša prihodnost … ter delujemo v želeno smer.
Predvsem pa se ne obremenjujmo preveč. Tudi če se je danes pojavil problem, bo lahko že jutri vse drugače. Prespali bomo zadevo, našli bomo nove možnosti, zavrteli nekaj telefonov … Zakaj bi bili v stresu od trenutka, ko izvemo za problem, do njegove rešitve?
Če danes ne moremo storiti nič, si zadevo zapišimo, da ne bomo pozabili nanjo, ter si na koledarju označimo, kdaj in kaj bomo naredili v zvezi z njo.
Potem pa jo izpustimo in dopustimo, da se stvari odvijajo naprej vključno z našim življenjem.
