Religija in duhovnost
Že od nekdaj je med pojmoma religije in duhovnosti, jasna razmejitev. Kljub temu da se na več ravneh opazno prepletata in sovpadata, sta to ločena in samostojna pojma. Mojster Choa Kok Sui, v knjigi “Existence of God is Self-Evident” (Obstoj Boga je samoumeven), opisuje, da “ima religija sektaško tendenco” (SSKJ – sektaštvo). To opisuje osnovno značilnost religij, ki naj bi bila po naravi separatistično družbeno gibanje.
Versko prepričanje oziroma verovanje je svetovno znan sinonim religije, ki je običajno osnovan na osebnih stališčih ali mnenjih, kar se lahko sčasoma izkrivi in popači. Pripadniki določenega verskega učitelja pogostokrat (zavedno ali nezavedno) predrugačijo bistvo učenja, kar lahko privede do hudih bojev in celo vojne. Tako lahko religija postane močno orodje, ki zaradi nerazumevanja bistva privede do razkola med posamezniki.
“Kljub temu, da bi morala med religijo in državo biti razmejitev, le te ne bi smelo biti med državo in duhovnostjo.”
mojster Choa Kok Sui
Kaj nam je želel mojster Choa Kok Sui sporočiti s tem stavkom?
Poglejmo osnovne definicije religije in duhovnosti.
Obe lahko dojemamo za način življenja, vendar je definicija religije bolj oprijemljiva in konkretna kot definicija duhovnosti, ki je precej “razpršena”. Glede na razlago slovarja Merriam-Webster, je religija definirana kot organiziran sistem prepričanj/verovanj, ritualov in pravil, ki nas vodijo v čaščenju Boga ali skupine bogov. V istem slovarju, dobimo definicijo duhovnosti: “duhovnost je kvaliteta ali stanje osebnega zanimanja za religijo in religijske zadeve: kvaliteta oziroma stanje naše duhovne notranjosti”. Definicija duhovnosti iz SSKJ: usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine”.
Zaključimo lahko, da medtem ko je bistvo religije del duhovnosti oziroma medtem ko se duhovnost aktivno zanima za učenja religije in je, kot že omenjeno, naše notranje stanje duha, je religija organiziran sistem. Očitno je bila religija zasnovana tako, da so ideologije in učenja duhovnosti strnili in transformirali v nekoliko drugačno, bolj obširno stukturo, ki bi ljudi združila v jasnem, vnaprej določenem enotnem redu.
V današnjem času mnogo ljudi definira, da so duhovni, ne pa tudi “pobožni”, religiozni. Ta trend se je očitno razvil iz prezira do religij, katerih bistvo se je popačilo in izkrivilo. V mnogo primerih je religija postala sopomenka za slepo ritualno prakso. Prav v tem se skriva glavna razlika med religijo in duhovnostjo. Medtem ko je religija omejena z doktrinami in dogmami, duhovnost omogoča več svobode in se zanima za doseganje enosti z našo višjo dušo oziroma za doseganje enosti z resnico večjo od nas samih. Ampak ali je pot duhovnosti popolnoma brez pravil, res omogoča brezmejno svobodo? Je s pravili omejena različica religije kot jo poznamo danes, preprosto izkrivljena podoba tistega, čemur je bila religija prvotno namenjena? To so vprašanja in teme, ki najverjetneje ne bodo razrešene zlahka in kmalu.
Mogoče se resnica skriva v ideji, da medtem ko “je religija pravzaprav imeti verovanje v izkušnjo nekoga drugega”, “duhovnost pomeni imeti svojo lastno izkušnjo”. Kakorkoli, bi lahko bilo res tudi to, da sta religija in duhovnost enostavno samo različni poti do istega cilja. To so seveda vse samo domneve, ampak pogosto sta prav dvom in negotovost tista, ki hranita misli in željo po analizi ter pripeljeta do odgovorov.
Vir: The Pranic Healers
Foto: Sylwia Bartyzel
