Glavni dejavniki za podaljšanje življenja 2. del
Postavljanje dolgoročnejših ciljev:
Na kratko smo že pisali o zastavljanju kratkoročnih ciljev ter o tem, zakaj so cilji pomembni. Zdaj pa stopimo korak naprej.
Vsi uspešni ljudje, od športnikov do poslovnežev, poznajo skrivnost: vedo, kako pomembno je zastavljanje ciljev. Cilji nam dajejo energijo, moč in zagon, da si ustvarimo dan po lastnih željah. Dajejo nam občutek uspeha, bogatijo življenje in krepijo našo samopodobo.
če si jih ne zastavimo, bomo živeli bolj ali manj na ustaljenih tirnicah, v okviru navad, oziroma v tako imenovani coni udobja. Sem sodi vse, kar smo navajeni početi, ne da bi se nam bilo treba potruditi.
Ko se odločimo, da želimo nekaj doseči, se ne spremeni samo naša miselna naravnanost, temveč tudi naše delovanje. Spomnimo se primera: če ne vemo, kaj želimo kupiti, nam bo denar polzel skozi prste. Ko ga nujno potrebujemo, pa si prilagodimo dejavnosti tako, da ga dobimo.
Na voljo imamo svoj čas, energijo in svoje talente, ki v sebi skrivajo izjemne potenciale. Lahko se odločimo, za kaj jih bomo uporabili. Zastavimo si cilje; tako jih bomo uporabljali preudarno in v svojo dolgoročno korist.
»Vaša pričakovanja narekujejo vaša prepričanja in navade,« pravi Peter Ragnar in dodaja: »Povej mi, kako živiš, in povem ti, v kaj resnično verjameš..«
Pomislimo, ali bi drugačna pričakovanja res spremenila naše dnevno delovanje. Vprašajmo se, kako bi živeli danes, če bi z gotovostjo vedeli, da bomo živeli še nadaljnih sto let?
Ali si ne bi zadali novih ciljev? Ne bi gledali drugače na preživljanje dni po upokojitvi? Si ne bi drugače organizirali življenja? Konec koncev, ali ne bi zelo dobro premislili, kako ravnamo z denarjem … ali do katere starosti bomo hodili v službo? Zanimivo, kako bi kar naenkrat postalo pomembno, da v svojem delu uživamo, saj izgovor »še toliko in toliko let imam do upokojitve« enostavno ne bi imel smisla.
Z novimi pričakovanji bi se spremenil naš pogled na življenje, z njim pa tudi prepričanja in dejavnosti.
Zato je ena najpomembnejših stvari, ki se jih lahko lotimo, zastavljanje dolgoročnih ciljev. To pomeni, da vemo, kaj bomo radostnega počeli vsaj naslednjih petdeset let.
Dolgoročni cilji so zelo pomembni. Njihova skrivnost je v tem, da vplivajo na vse trenutke, od časa uresničitve načrtovanega cilja – ki bo morda čez nekaj deset let – pa nazaj, vse do tega trenutka.
Doseganje pomembnega dolgoročnega cilja nam zapolni čas ter daje navdih, energijo in moč za vztrajanje na poti. In vse to se dogaja zdaj, ne čez petdeset let.
Misel na cilj v nas vzbudi prijetne občutke vedno, ko se spomnimo nanj, zato je tudi generator dobre volje in pozitivnega pogleda na svet. Kadar pomislimo na cilj in si zamislimo njegovo uresničitev, v ta trenutek vnašamo veselje do življenja.
Ob načrtovanju dolgoročnega cilja je lahko vsak dan prežet z radostnim pričakovanjem in zadovoljstvom, saj smo naredili majhen korak do izpolnitve velike želje.
In v tem je največja skrivnost. Uresničitev cilja ni tisto, kar iščemo. Konec koncev, ko ga bomo dosegli, si bomo takoj zastavili novega. Iščemo zadovoljstvo na poti do cilja, oziroma radostne občutke.
Seveda bomo čutili veliko zadoščenje, ko bomo dosegli cilj, saj bo to znak, da smo premagali novo mejo. Vendar pa glavni dobitek prinaša igra, ki nas je izoblikovala na poti, in zaradi katere smo se veselili vsakega novega dne. Delujmo torej zaradi nove izkušnje, ne izključno zaradi želje po rezultatu.
Nikoli ni prepozno za postavitev novega cilja in za njegovo uresničitev. Nikoli nismo prestari. Lahko smo zgolj neodločni ali preveč popustljivi do svoje cone udobja in utečenih navad, zato ne posežemo v reko potencialov, ki nam teče pred očmi. »Ameriški menih« Burt Goldman se je začel pri svojih sedemdesetih in osemdesetih ukvarjati z umetniško fotografijo, slikanjem in petjem, odprl je podjetje, s katerim posluje na spletu in podobno.
še posebej pomembno je, da si postavimo jasne in merljive cilje za čas po upokojitvijo. Ko končamo delovno dobo, se morda nekaj tednov ali mesecev počutimo kot v sedmih nebesih, saj doživljamo upokojitev kot nekakšen plačan dopust.
Vendar, če tega dopusta nikoli ni konec, se bomo začeli dolgočasiti. Ker ne bomo imeli jasne usmeritve, kaj želimo doseči, bomo dovoljevali, da nam drugi narekujejo ne le opravila, temveč tudi razmišljanje. V mislih imam televizijski program, pogovore ob pijači ali informacije, ki jih izvemo ob branju ali poslušanju dnevnih novic.
Tudi čez deset, dvajset ali trideset let bomo imeli na voljo štiriindvajset ur dnevno. če se bomo vnaprej odločili, za kaj jih želimo porabiti, bomo lahko še dolgo ustvarjalni, bistri in mladostni.
Po upokojitvi ohranjamo stik s skupnostjo in modernim časom. Ko prenehamo prispevati skupnosti, lahko kmalu dobimo občutek, da smo postavljeni na stranski tir, življenje pa se odvija nekje drugje.
To je le korak do konca. Raziskovalci so odkrili, da začnemo nezavedno »načrtovati svojo smrt« okoli dvajset let pred pričakovanim iztekom življenjske dobe. Manj ko smo dejavni in manj ciljev ko si začrtamo, bolj se počutimo odtujene, nekoristne ali celo izločene iz družbe.
Zato si zastavimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. Odločimo se za dejavnosti, za katere prej nismo našli časa, navdiha ali poguma, a smo se jim želeli posvetiti. Predvsem pa glejmo, da upokojenski dopust ne bo trajal predolgo, saj nas lahko brezdelje, malodušje in črne misli potegnejo v svoj vrtinec.
Cilji v resnici podaljšujejo življenje, zato ne podcenjujmo njihove moči.
