Hrana kot navada ali vzorec iz otroštva
Iz otroštva smo prevzeli veliko navad. Na primer, če smo imeli doma vsako nedeljo značilno nedeljsko kosilo (goveja juha, krompir, meso, solata in sladica ali kava), obstaja velika verjetnost, da bomo s tradicijo nadaljevali.
Podobno privzgojene nam ostajajo tudi ostale navade, ki se jih morda niti ne zavedamo. Kolikokrat smo slišali »Pojej vse s krožnika«, »Ne boš dobil sladice, dokler ne poješ ostalega«, »Hrana se ne meče stran« in podobno?
Zato tudi pozneje v življenju iz navade ali čuta odgovornosti vedno pojemo vse do konca pa tudi če nam naložijo dvojno porcijo ali če nam hrana ne ustreza.
Veliko nas ima tudi privzgojen program, da je sladica, ki pride na koncu, nagrada oziroma krona obroka. Lahko jo vidimo kot »To si zaslužim«, torej kot končno zadoščenje ali zmago.
Hrana kot obred
Po napornem dnevu si pogosto želimo malo miru in prebiti nekaj trenutkov sami s seboj. Takrat nam lahko hrana predstavlja čudovito sopotnico oziroma idealnega prijatelja, saj za razliko od drugih nič noče od nas, nič ne sprašuje, nikoli se ne upira in je vedno na voljo.
Prehranjevanje lahko doživljamo kot intimen stik s samim seboj, saj smo takrat brez pretvarjanja tisto, kar v resnici smo ali kar želimo biti. To je lahko tudi naš trenutek ustvarjalnosti, ko se izrazimo z izbiro in pripravo hrane. Takrat je vse po našem okusu.
Obrok nam lahko predstavlja tudi situacijo, ki jo imamo popolnoma pod nadzorom in v kateri se lahko enačimo z najboljšimi.
Drugim predstavlja hrana most do sanjskega življenja. Privoščijo si kraljevski obrok in s tem ohranjajo občutek, da si lahko privoščijo, da imajo vsega na pretek. Zato ni nenavadno, da mnogi doživljajo glavni obrok kot vrhunec dneva in ga želijo narediti čim bolj bogatega in nepozabnega.
Zanimivo je tudi nezavedno prepričanje v mnogih glavah: “Pojesti moram vse, ker ne vem, kdaj bom imel spet priložnost jesti.” Prepoznamo ga po hlastanju in neobvladanemu prehranjevanju na zalogo.
Obrok kot izguba časa
Po drugi strani so nekateri ljudje tako zaposleni z drugimi stvarmi, da jim obrok ne pomeni prav nič. Ker imajo pomembnejše cilje in zato so vedno na kratkem s časom – če bi lahko, bi jedli kar za pisalno mizo.
Zato je njihov glavni cilj zaužiti obrok v čim krajšem času. Če so veliko na poti, je nakup sendviča na bencinski črpalki njihova vsakdanja praksa. In v restavraciji navadno naročijo že pripravljene jedi.
Ti ljudje, skratka nezavedno zmečejo vase tisto, kar dobijo predse… medtem ko se vmes morda še nekajkrat oglasijo na telefon.
