Izbira časa za obrok
Zavedanje prinaša tudi spoznanje, da včasih jemo, ko nismo lačni, torej bolj iz navade kot iz potrebe. Zato je pomembna premišljena izbira časa za obrok.
Ko enkrat spremljamo občutek lakote hitro zaznamo kdaj nas žene resnična lakota, kdaj apetit in kdaj prazen želodec.
Ker navadno nismo pozorni, kaj od tega doživljamo, lahko vse troje enačimo s potrebo po hrani. Dejstvo je, da telo potrebuje hrano le takrat, ko nam to izrazi z občutkom lakote.
Wallace D. Wattles, pisec knjige The Science of Being Well, pravi, da si mora telo prislužiti lakoto. Lakota je klic telesa po gradnikih in takrat mu jih priskrbimo! Če mu namenimo hrano prej, ga obremenimo.
Najprej si oglejmo apatit in se ga naučimo ločiti od lakote.
Kdaj se pojavi apetit nam je več ali manj jasno. Najlažje ga ločimo od lakote po tem, da se pojavi kot želja po specifični hrani, na primer, ko si zaželimo sladoled. To zagotovo ni lakota, saj bi si tedaj verjetno zaželeli kaj drugega in želja ne bi bila tako specifična. Bolj ko smo lačni, manj nam je pomembno, kakšno hrano dobimo na mizo.
Naslednji dejavnik, povezan z nepravilnim časom obroka in z nepotrebnim obilnim prehranjevanjem, je občutek praznega želodca. Tega morda nekoliko težje ločimo od občutka lakote.
Dejstvo je, da smo se tako navadili na občutek polnega želodca, da se počutimo nelagodne, ko je prazen. Vendar lakota navadno s tem nima nobene povezave.
Na primer, če lahko pojemo hrano, ki se prebavi praktično takoj, bo želodec kmalu prazen, vendar ne bomo lačni. Lahko pa pojemo težko prebavljivo in kalorično hrano, ki telesu ne daje veliko hranljivih snovi. Pri tem lahko še ure čutimo v želodcu prijetno napenjanje, ne bomo pa imeli občutka sitosti.Občutek polnega želodca je privzet, oziroma ustvarjen v umu, zato ni povezan s telesno potrebo po hrani. Je pravo nasprotje zdravega načina življenja. Želodec naj bi bil čim več časa prazen, ne poln; ob tem pa naj bi bili siti.
Tudi ko jemo iz navade, navadno nismo lačni; morda imamo takrat le povečan apetit ali prazen želodec, ali pa še to ne. Veliko koristneje je ne jesti, ko smo lačni, kot pa obremenjevati telo, ko nismo lačni. Če bomo telesu omogočili nekaj ur počitka, je to samo dobro. Mnogo strokovnjakov celo zagovarja zdravilni post, ki lahko traja od enega do štirideset dni in tudi več.
Pozorni moramo biti, kako izpuščeni obrok vpliva na nadaljnji dnevni ritem prehranjevanja. Ali pozneje čez dan jemo enako, kot če bi zaužili izpuščeni obrok? Na primer, če izpustimo kosilo, ali zvečer pojemo običajno večerjo, ali nadoknadimo zamujeno?
Idealno je, da so naslednji obroki do konca dneva količinsko nespremenjeni, ne glede na zaužiti ali izpuščeni obrok. Naslednje jutro pa tako ali tako začenjamo vse znova.
Če ugotovimo, da zaradi izpuščenega obroka pojemo pozneje veliko več, razmišljamo o drugačni rešitvi. Ko res nimamo časa za kosilo, si lahko v najslabšem primeru obrok privoščimo vnaprej in ga vzamemo s seboj.
V vsakem primeru pa si je najbolje organizirati dan tako, da lahko jemo takrat, ko bomo resnično lačni, ne glede na poln ali prazen želodec. Vendar to ne pomeni, da stradamo. Jemo vedno, ko smo lačni, a le toliko, da izgine občutek lakote. Ko se občutek pristne lakote povrnil, bomo spet jedli.
Poskusimo en dan spremljati svoje pristne občutke in ugotoviti, kdaj telo kliče po hrani, kdaj kliče apetit in kdaj jemo zato, da zapolnimo praznino v želodcu. Bolj ko smo pozorni na te občutke in bolj ko bomo odločeni priti zadevi do dna, prej bomo zaznali razliko med tremi različnimi klici po hrani.
Ko jih bomo znali razločevati, bomo tudi ugotovili, kako dolgo lahko zdržimo, preden se pojavi dejanski občutek lakote. Obroke si uredimo v skladu z dejansko potrebo telesa po hrani.
To je naravni ritem prehranjevanja, s katerim najbolj pripomoremo k optimalnemu delovanju telesa. ko jemo večkrat, kot telo potrebuje, ga obremenimo; če jemo premalo, pa ga prisilimo, da preide v tako imenovano katabolično stanje, v katerem začne črpati gradnike iz lastnih zalog, torej tudi iz tkivi in organov.
