Kako prevzeti odgovornost za svoje življenje?
Pozdravimo spremembe in prevzemimo odgovornost za svoje življenje.
Najboljše zdravilo proti stresu je akcija, ki se porodi iz občutka odgovornosti do zastavljenih ciljev. To pomeni začrtati si pot, odločiti se za delovanje in vztrajati pri odločitvi.
Moramo pa ločiti pozitivno delovanje od pozitivnega razmišljanja. Osnovna energija pozitivnega razmišljanja je pričakovanje pozitivnega razvoja dogodkov, ki je podprto s ciljno usmerjenim delovanjem.
Sčasoma se je ideja izrodila v izgovor za vztrajanje v obstoječih okoliščinah, v smislu: »Tega mi ni treba spremeniti, ker zadevo sprejemam in o njej pozitivno razmišljam.« In še naprej: »če mi torej nekaj ni všeč, si moram samo govoriti, da to ni res … ali pa, da je že za nekaj dobro … ali pa se bo morda samo od sebe uredilo. če se ne bo, pa je že namenjeno, da se mi zgodi …« To je navadno vsa aktivnost »pozitivcev«, saj jim tovrsten pogled daje potuho, da se vrnejo k utečenim navadam.
Namesto da bi se potrudili in spremenili, kar jim ni všeč, se tolažijo in pomilujejo sami sebe v lažnem upanju, da vse skupaj morda ni tako hudo. če pa je, bodo v tem že našli nekaj pozitivnega.
če bi ob prečkanju ceste zagledali kamion, ki drvi proti nam – ali bi nemudoma ukrepali ter odskočili, ali bi »pozitivno razmišljali«, da se nam bo morda uspel ogniti ali se ustaviti … ali pa bo morda kar izpuhtel? (Takih, ki bi si v tej situaciji rekli, da je to že za nekaj dobro, je verjetno bolj malo.)
Vendar se včasih obnašamo ravno tako. Na primer, obilna oseba, katere najzvestejša prijatelja sta hladilnik in udoben naslanjač, se pogleda v ogledalo in »razmišlja pozitivno«: »Imam krasno, zdravo in mladostno telo … Jem, torej hujšam … «
Komu to pomaga? Ne le, da slepi samega sebe, temveč tudi resno ogroža svoje zdravje.
Teoretično je tudi v taki situaciji možno ne doživljati stresa; recimo, če ima ta oseba tako umirjen um, da dogajanju resnično ne namenja velikega pomena, zato se je situacija ne dotakne.
To bi se izrazilo tako, da oseba res ne bi želela postati vitkejša, oziroma bi ostala ob misli na nekaj deset odvrženih kilogramov povsem ravnodušna. Vendar pa tudi s takim odnosom in resničnim sprejemanjem življenja ne bi odpravila tveganja za zdravstvene težave, ki jih prinašajo dodatni kilogrami.
Postopek, kako se izkopati iz tovrstne situacije, temelji na preusmerjanju energije iz problema v rešitev, s poudarkom na motivaciji za doseganje cilja. Celotna veriga misli, občutkov in dejanj bi bila v tem primeru videti takole:
- nevtralno smo pogledali na situacijo in ugotovili, da se v njej skriva še neizkoriščen potencial, nekaj boljšega od tistega, kar dobivamo zdaj;
- odločili smo se, da bomo ta potencial izkoristili in nekaj naredili v to smer; – zastavili smo si cilj, ki nam koristi;
- želimo ga doseči in verjamemo, da je dosegljiv;
- za rezultat smo pripravljeni izpeljati vse zahtevane dejavnosti;
- na poti se ne obremenjujemo z ničimer ter ne dopuščamo, da bi nam kar koli omajalo vero v cilj … in še manj, da bi nas opazke s strani spravile s poti;
- ves čas iščemo podporo pri doseganju cilja: družimo se z ljudmi, ki nas podpirajo, izobražujemo se, iščemo navdih pri ljudeh, ki jim je uspel podoben dosežek in tako naprej;
- vse ostalo, kar ne podpira delovanja v to smer, nas ne zanima.
To je edini pristop, ki je resnično pozitiven in nam prinaša rezultate. Akcija vedno odpravlja črnogledost, nečimrnost, lenobo in odlašanje.
Vse, kar je manj od tega – predvsem pa vse, kar nas ne spodbuja k aktivnosti in spremembi – sodi v rubriko filozofiranje z namenom ustvarjanja pozitivnega vtisa. Ponavljanje »Moj vrt je lep, moj vrt je lep, moj vrt je lep …«, medtem ko ga prerašča plevel, je brezplodno in zavajajoče.
Brez aktivnosti ni sprememb, brez sprememb pa ni razvoja. če se ne razvijamo, smo v hudem stresu, ki nas razjeda od znotraj – ker vemo, da bi morali nekaj narediti, a se tega ne lotimo.
Ena najbolj dobrodošlih sprememb, ki pozitivno vpliva na marsikaj, ne le na stres, je izobraževanje. Ko ponovno sedemo v šolsko klop – vendar zdaj pri predmetu, ki ga sami izberemo in nas navdušuje – bomo spoznali nove ljudi, trenirali možgane, izboljšali samopodobo, okrepili občutek pripadnosti družbi … Predvsem pa se bomo nekaj koristnega naučili in se odprli spremembi.
Udeležujmo se delavnic in tečajev. Dokler smo se voljni učiti, se bomo počutili mlade. Ray Kroc, mož, ki je zgradil imperij hitre prehrane McDonald’s, je to najlepše povedal: »Ljudje smo kot jabolka. Dokler rastemo in se razvijamo, zorimo. Ko prenehamo zoreti, začnemo gniti.«