Kako v primeru, ko dobite občutek nemoči pred novimi odločitvami?
Velik cilj, veliki koraki – majhen cilj, majhni koraki.
Ena od zelo pogostih oblik stresa je občutek nemoči oziroma ohromljenosti, ko pomislimo na velik cilj, ki je pred nami. Velikokrat nas občutek ogromnega truda, ki bi ga morali vložiti, toliko ohromi, da ostanemo pasivni in odlagamo dejavnosti v nedogled.
Na primer, ko se spomnimo, da bo treba obnoviti hišo, urediti določene (zahtevne) dokumente ali postopke, morda storiti kaj pomembnega na področju zdravja in podobno.
Težava pri takem pristopu je v preveliki osredotočenosti na končni rezultat. Končna slika nas mora navdihniti za spremembo, vendar je ne smemo imeti v mislih, ko pomislimo na vloženo delo. če bomo imeli v glavi hkrati vsa dela, potrebna za dosego končnega rezultata, bomo morda dobili občutek, da nam bo projekt vzel preveč energije. Morda bomo tudi podvomili, ali se nam splača … in morda celo, ali je zadeva sploh realno izvedljiva.
Rešitev je v bistvu zelo enostavna in elegantna. Prvi korak je razdeliti cilj v posamične faze. Potem te faze razdelimo v sklope, ki jih lahko opravimo dnevno. Ob tem bodimo pozorni, da bomo na situacijo gledali realno. To pomeni, da si raje zastavimo manjše korake – ki jih bomo potem v praksi zlahka dosegli in dnevno tudi presegli – kot da bi izhajali iz idealnega scenarija, ki se potem nikoli ne uresniči, v smislu »če bom vsak dan napravil toliko in toliko, če bom do tedaj privarčeval dovolj denarja, če bodo delavci vedno točni in zagnani ter če bo vse poletje lepo vreme in si ne bom vzel niti dneva počitka, lahko končam obnovo v treh tednih«.
Za zahtevnejše opravilo si raje vzemimo več časa, da ne bomo imeli občutka, da smo, na primer, celotno poletje preživeli ob mešanju betona. Raje potegnimo obnovo še v jesen, a ob tem delajmo vsak dan po malem.
Ko razčlenimo vsa opravila ter jih umestimo v določeno število delovnih dni, si na koledarju označimo, kaj in koliko bomo opravili vsak dan. (če ne poznamo dobro postopkov, se prej posvetujmo s strokovnjakom.)
V tej fazi navadno začutimo ogromno olajšanje. Ne samo, da lahko zdaj vidimo končno podobo, temveč tudi ni več naš cilj, na primer, obnova hiše. Naš cilj je le opraviti dnevno dejavnost, ki je na vrsti jutri. Recimo, poklicati tri mojstre in zbrati ponudbe.
Ker je cilj majhen, je izvedljiv. Ker vodi do velikega cilja, nas navdihuje. In ker vemo, da smo ga sposobni izpeljati, ne čutimo stresa.
Uporabimo to taktiko vedno, kadar nam misel na velik cilj povzroča nelagodje. Lahko jo uporabimo za vse vrste nalog; denimo, za obisk zobozdravnika.
Če nas misel na zobozdravnika ravno ne navdušuje, si končni cilj – popravilo zob – razdelimo na zelo majhne korake. Izhajajmo iz doseženega cilja, nakar se vprašajmo, kaj bi morali narediti tik pred tem, kar bi nas samodejno vodilo do končnega uspeha. Potem se vprašajmo še, kaj bi morali storiti pred tem … in še prej.
Ko se tako vračamo nazaj po časovni premici, ugotovimo, da je prva naloga zelo enostavna – zbrati je treba informacije o delovnem času.
Zato si zadajmo za prvi cilj samo ogled zobozdravnikovih spletnih strani. To je vse. Naslednji dan bo naš cilj zapeljati se do njegove ordinacije in preveriti, kako je s parkiranjem. če bomo zelo razposajeni, lahko preverimo še, kako velika gneča je v čakalnici. In tako naprej.
Vsak majhen korak nas v mislih poveže s ciljem. Bolj ko se lahko v mislih vidimo v doseganju cilja, bolj smo motivirani za izpeljavo dejavnosti, povezanih z njim. Tudi glede obiska zobozdravnika bi po nekaj dneh takih mini korakov spoznali, da je prišel čas za obisk, zato bi se prepustili izkušnji.
Tak pogled je dobrodošel tudi pri osvajanju nove navade. Velikokrat naletimo na težavo, ker smo z mislimi preveč v prihodnosti. Na primer, ko si pred dieto zamislimo, da ne bomo cel mesec dni pojedli nič slastnega.
Rešitev je v usmeritvi izključno na današnji dan. Kaj bomo jedli jutri, bomo razmišljali, ko bo prišel čas. Današnji cilj je zgolj poskrbeti, da bomo zdržali na dieti do noči. Takrat bomo zaključili poglavje in naslednji dan odprli novo. Vendar zdaj to še ni pomembno; bodimo z mislimi le pri doseganju današnjega cilja.
Ko se bomo jutri zbudili, ne bomo čutili še večje želje po hrani, ki se bo z danes prenesla na jutri in se stopnjevala – kot si navadno predstavljamo – temveč se bomo jutri najverjetneje zbudili s podobnimi občutki glede hrane, kot smo se danes.
Še več, če bomo danes zdržali pri začrtani dieti, bomo imeli jutri odličen občutek, ker nam je uspelo. To nam bo vlilo še več volje za nadaljevanje.
Naj omenimo še nekaj, kar bistveno lajša življenje in lahko odpravi ogromno stresa: razliko med nujnimi in pomembnimi zadevami.
Navadno opravljamo tiste stvari, za katere je nastopil čas, oziroma točneje – za katere je nastopil skrajni rok. Včasih jih odlašamo tako dolgo, da nam situacija že uhaja iz rok. Takrat lahko nastopi celo kriza. Veliko ljudi je navajenih delovati po takem scenariju in so nagnjeni k odlašanju do zadnjega trenutka, nakar v naglici brezglavo iščejo rešitev – ker je to postala nuja in kar naenkrat prioriteta.
Nujne stvari so tiste, ki jih ne moremo več odlašati … in se navadno zvrstijo na urniku potem, ko predhodno nismo postorili nečesa pomembnega.
Na primer, če nam raznese avtomobilsko pnevmatiko, jo moramo nujno zamenjati. če bi pred tem storili nekaj pomembnega – zamenjali dotrajane pnevmatike – do tega dogodka ne bi prišlo.
Veliko kriznih situacij je mogoče rešiti z bolj strateškim in dolgoročnim načrtovanjem ter ukrepanjem. S sprotnim urejanjem pomembnih zadev preprečimo, da bi postale nujne. če vemo, da z odlašanjem tvegamo, zakaj ne bi zadeve opravili nekoliko prej? Največkrat je celo tako, da moramo zadevo opraviti v vsakem primeru … a vseeno odlašamo. (Odlašanje je do neke mere razumljivo v situacijah, ko menimo, da se bo zadeva morda rešila drugače in nam ne bo treba poseči vanjo; ali pa imamo na voljo rešitve, med katerimi se ne moremo odločiti, zato čakamo, da se situacija malo bolj razvije.)
Na primer, vemo, da bomo morali zbrati denar za določeno investicijo, a se kar ne lotimo varčevanja. Ali pa nas boli zob in odlašamo z obiskom pri zobozdravniku.
To ni najboljši pristop. Raje predvidimo okoliščine v prihodnosti ter danes ukrepajmo tako, da do težav sploh ne bo prišlo. Ne samo, da bomo zaradi odsotnosti kriz doživljali manj stresa, temveč bomo imeli boljše rezultate, več časa nam bo ostajalo in bolje se bomo počutili.