Ko sta nam bolj pomembna kratkoročno zadovoljstvo in zabava
Bolj kot doseganje velikega dolgoročnega cilja nam je pomembno kratkoročno zadovoljstvo ali celo zabava.
Če v delovanju ne uvidimo pomembne dolgoročne koristi, nimamo navdiha, da bi počeli kar koli drugega kot tisto, kar nas najbolj zabava oziroma prinaša trenutne užitke. Na primer, če se ne zavedamo, kako neko živilo koristi (ali škodi) telesu, bomo verjetno izbirali hrano glede na okus. Ko se začnemo zavedati telesa in nam postane jasno, da smo na račun apetita močno obremenili telo – ker mora zaužito hrano tudi razgraditi in jo izločiti, zaradi česar porablja dragoceno energijo, ki bi jo sicer lahko namenilo zdravljenju, pomlajevanju in podobno – pa okus verjetno ne bo več edino merilo.
Tudi tu vedno lahko izberemo: ali se bomo vdali trenutni potešitvi, ali pa bomo pomislili na dolgoročne posledice… in delovali v smeri doseganja nekega drugega, pomembnejšega cilja, ki pa morda ne prinaša tako močne trenutne potešitve.
Dolgoročni cilj je mogoče doseči samo s predvidenimi, načrtno zastavljenimi dejavnostmi. Te se največkrat ponavljajo in lahko delujejo enolično ali dolgočasno. Skoraj gotovo v njih ne bomo čutili tako velikega naboja in strasti, kot ju čutimo pri novostih.
Pravzaprav delovanje za dosego dolgoročnega cilja sploh ni zabavno – če gledamo nanj izključno skozi prizmo trenutnih užitkov. Noben športnik ne uživa, ko morda že dvajsetič teče po strmem klancu navzgor… in tudi podjetnik ne, ko se odloči za dodatno izobraževanje in se pred vsakim izpitom sprašuje, kaj mu je še tega treba.
Vendar to počnejo z mislijo na koristi, ki jih omenjene dejavnosti prinašajo, ne z mislijo na trenutno vdajanje apetitom. Zlata medalja na tekmovanju bo bogato poplačala vloženi trud ter odtehtala ure in ure treninga.
Ob tem moramo razumeti, da športnik ob tem ne trpi, temveč zgolj načrtno vlaga energijo v doseganje cilja. Razlika je v dojemanju delovanja: ali se nečemu odpoveduješ… ali pa gradiš nekaj velikega.
V prvem primeru si osredotočen na tisto, kar zamujaš. Zato si slabe volje, saj si za nekaj prikrajšan. V drugem pa niti ne pomisliš na trenutne apetite – ker si preveč vznemirjen ob misli na veliko zmago, ki se ji počasi bližaš.
Oglejmo si primer – Zakaj mnogim ljudem ne uspe shujšati.
Shujšati bo uspelo le tistim, ki ne bodo osredotočeni izključno na okus hrane. Dokler bo okus edini kriterij za izbor živil, bodo ljudje bodisi opustili dieto ali pa imeli občutek, da se odpovedujejo nečemu lepemu.
Povsem drugače dojemajo situacijo tisti, ki na hrano gledajo širše, na primer, ki jim v prvi vrsti pomeni gradnike za telo in so za izgubo nekaj kilogramov pripravljeni narediti vse.
Zato jim okus niti ni tako pomemben, temveč so prijetno vznemirjeni ob misli, da so z zdravim obrokom odlično poskrbeli za telo. To veselje je veliko večje od tistega, ki bi ga doživljali ob okušanju nekakovostne (a »okusne«) hrane, zato niti ne pomišljajo, da bi jedli kaj drugega kot tisto, kar jim pomaga izgubljati kilograme.
Lahko bi tudi rekli, da imajo pred očmi višji cilj (vitkejše telo), ki je zanje tako pomemben, da o kratkoročnem cilju (odličen okus v ustih) sploh ne razmišljajo oziroma mu ne posvečajo posebne pozornosti. Zato dojemajo okus kot nekaj samoumevnega.
Tako nimajo občutka, da se čemu odpovedujejo. Ravno nasprotno, z vsakim obrokom občutijo malo zmago, ker so pomagali telesu, da jih bo še laže pripeljalo do cilja.
Takšen pogled je treba privzeti, če želimo priti do cilja, a ob tem ne imeti občutka, da se čemu odpovedujemo.