Naučimo se reči »NE«
Veliko stresa se ustvari ob podarjanju svojega časa in energije drugim. Vendar je to samo razvada, ki jo lahko odpravimo. če začnemo z majhnimi koraki, bomo kmalu postali zelo preudarni, kar zadeva razdajanje sebe. Pa ne samo zato, ker nam ne bo težko reči »ne«, ampak se bomo ob tem tudi odlično počutili, saj bomo ugotovili, da nismo – ob pol manj opravkih in pol manjši izčrpanosti – ničesar zamudili.
Začnemo lahko tako, da si Izberimo dan, ko bomo počeli samo tisto, za kar bomo sami ocenili, da nam koristi in ustreza. To pomeni, da ljudem okoli sebe ne bomo popuščali iz navade ali samo zato, da ne bi ogrozili odnosa z njimi.
Enostavno se postavimo zase v situacijah, ki nam jemljejo preveč časa in energije. To ne pomeni, da moramo grobo odsloviti vsakogar, ki želi kaj od nas. Lahko naredimo samo korak naprej od utečenega delovanja.
Na primer, ko se na vratih pojavi sosed – ki domala vsako srečanje izrabi za vsaj enourno pripoved o svoji življenjski zgodbi o in črnih scenarijih, v katerih se je svet zarotil proti njemu – ter nas vpraša, ali »imamo dve minuti časa«, se lahko odzovemo drugače kot običajno.
Če smo do zdaj zaradi dobrih sosedskih odnosov vedno rekli »Ja, seveda« – nakar smo se po obisku počutili kot koš za smeti – se zdaj postavimo zase: »Ne samo dve, imam deset minut. če ti lahko v tem času kaj pomagam, z veseljem … ampak res samo deset minut.«
Ob prvem znaku, da se utegne pogovor zavleči dlje, se vljudno poslovimo. Na primer, poglejmo na uro, vstanimo od mize in recimo: »Upam, da sem ti pomagal, zdaj imam pa še nekaj stvari za opraviti …«
Prvič bo težko in se bomo morda počutili še bolj pod stresom, kot če se ne bi postavili zase … vendar bo to naša velika zmaga. Ne le, da se po pogovoru ne bomo počutili izžeti kot cunja, temveč bomo tudi postavili temelje za vnaprej.
Potem je treba v tej smeri samo nadaljevati in ne popuščati.
Če se nam zdi kaj takega prenaporno za začetek, si lahko izberemo kaj manj osebnega. Na primer, če se do zdaj v restavraciji nismo nikoli postavili zase, ko nam niso prinesli prave jedi ali ko je bilo z njo kaj narobe, se vnaprej odločimo, da bomo zdaj jed vljudno zavrnili. Podobno ravnajmo tudi na tržnici.
Pomembno je le, da našega življenja ne usmerja avtomatski pilot, oziroma, da se iz obstoječih utečenih programov premaknemo naprej – v zavedanje in delovanje, pri katerem se ne bomo počutili kakor potisnjeni v kot. Ko enkrat vemo, kaj hočemo, in ko potem želja po novem premaga vztrajnost obstoječih navad, bomo zaživeli povsem drugače.
Istočasno se je treba zavedati, da nas ljudje zaradi tega ne bodo imeli nič manj radi. Pogosto se zgodi ravno nasprotno: bolj ko izrazimo svojo resnično naravo in bolj ko sledimo sebi, bolj nas cenijo. Vsaj iskreni prijatelji in tisti, ki nas poznajo. Mnenja ostalih pa tako ali tako niso pomembna …
