Podaljšanje življenja in upočasnjeno staranje
Podaljšanje življenja in upočasnjeno staranje … ali kako dodati predvideni življenjski dobi (nekaj) deset zdravih let. »Minimalna življenjska doba človeka je sto štirideset let, a si jo sami krajšamo z nepravilnim razmišljanjem, prehrano in okoljem,« pravi raziskovalec Bruce Lipton. Celo znamenita revija Discovery je objavila citate znanstvenikov, ki menijo, da naša minimalna življenjska doba znaša vsaj sto petdeset let. Še bolj optimističen je Peter Ragnar, ki izhaja iz dejstva, da življenje živali navadno traja okoli desetkratnika dobe odraščanja ali celo več. Na primer, če žival odraste v petih letih, lahko živi petdeset in več let.
V primeru človeške vrste bi torej znašala predvidena življenjska doba vsaj sto osemdeset let (deset krat osemnajst let).
življenjska doba se ves čas podaljšuje
življenjska doba se z razvojem moderne znanosti občutno podaljšuje. V letih okoli 1800 je znašala okoli trideset let. Sto let pozneje, okoli leta 1900, je bila že sedeminštirideset let. Leta 1970 je znašala nekaj pod sedemdeset let, leta 2000 pa smo zahodnjaki povprečno živeli okoli osemdeset let.
Leta 2050 naj bi po napovedih znanstvenikov živeli med sto dvajset in sto petdeset let.
Na Zemlji živijo organizmi, katerih življenje traja zelo dolgo. Morski ježek v Rdečem morju lahko živi krepko prek dvesto let, a njegove dejanske starosti še niso ugotovili. Na obalah Aljaske so našli ribo, staro prek dvesto let. Znanstveniki preučujejo tudi želvo, ki je stara sto osemdeset let, nekatere vrste pa naj bi živele celo tisoč petsto let. Tudi antarktična spužva naj bi doživela tisoč petsto let.
Našli pa so tudi žival, ki ji pripisujejo nesmrtnost. To je meduza z latinskim imenom Turritopsis nutricula, ki se je sposobna iz odrasle faze vrniti v fazo nedoraslega polipa in potem ponavljati ta cikel. Raziskovalci špekulirajo, da je zato njena življenjska doba neskončna.
Neverjetne starosti dosegajo druge oblike življenja, na primer drevesa. Sladki javor živi petsto let, nekatere vrste hrasta tisoč petsto, brin dva tisoč, bor in nekatere vrste sekvoje pa celo štiri tisoč let. švedski raziskovalci so odkrili jelko, ki naj bi bila stara okoli deset tisoč let.
To pomeni, da se organizmi ne starajo »kar tako« ali slučajno, temveč po natančno določenih pravilih. Morda je vpliv različnih kriterijev na staranje najbolje opisal Peter Ragnar: »čas sam po sebi ni toksičen in nam ne prinaša nič slabega. Staramo se zaradi pomanjkanja aktivnosti oziroma neizkoriščanja priložnosti.«
