Sprejemanje sebe je velika razlika od sprejemanja drugih
Noben svet ni popoln, in šele ko ugotovimo, da zmoremo tuji svet sprejeti v dobrem in slabem, z vso lepoto in vsemi pomanjkljivostmi, smo pripravljeni ljubiti… Zato je pomembno, da svetove spoznavamo postopoma, korak za korakom, in da vanje ne zdrvimo in jih okupiramo kot podivjana vojska. Zato je ključnega pomena tudi to, da spoznamo resnični svet ljubljene osebe, in prav nič manj, da njej predamo svoj resnični svet. Ljudje z maskami namreč ne zmorejo ljubiti… Resnično ljubi lahko le tisti, ki sprejema svoj svet, kajti takega bo tudi pripravljen predati, da ga bo lahko drugi odkrival takšnega, kakršen je v resnici …
Kdor bo v svojem svetu postavljal kulise, za njimi skriva svojo resnico in tam ne želi videti nikogar… Prav zato mnogi nikoli v življenju ne spoznajo prave ljubezni, saj ne zmorejo dlje od svoje zmote o ljubezni. Govorijo o strasti, občutkih, ki jih prevevajo, in ljubezni, ki gori v njih… Prav ljubezen je najmočnejša stvar na svetu. Kdor jo lahko občuti, spozna popolnost, o kakršni se mu ni nikoli niti sanjalo. A resnično ljubi le tisti, ki predaja resnico svojega sveta in sprejema resnico drugega… Prava ljubezen je popolna združitev tujih svetov…
Zakaj pa nekateri ne morejo sprejeti svojega sveta?
Prvo sprejemanje sveta, ki ga spoznamo, je starševska ljubezen. V obdobju zgodnjega odraščanja prevzemamo njihove svetove in tudi svetove vseh drugih, ki nas vzgajajo in obkrožajo. Otroci lahko te svetove vidijo, dokler ne oblikujejo lastnih. Ko želijo zgraditi svoj svet in ga sprejeti, pa pridejo v nasprotje s starši, saj dojemajo starši to kot zavračanje njihovega sveta… Starši, ki ne sprejemajo svojega sveta, se pogosto preveč oklepajo otrokovega, saj vidijo v njem svoj svet, ki ga lahko sprejmejo – za razliko od lastnega. S tem ko skušajo otroku še naprej vcepljati svoj svet, pa mu v resnici ne pustijo, da bi lahko sprejeli svojega … To pa je začarani krog.
Otroci se tako staršem vedno bolj odtujujejo, straši pa so zato vse bolj obupani, saj se sprašujejo, kaj je narobe, da jih otrok vse manj spoštuje in morda celo sovraži. A otrok, ki sprejema svoj svet in mu zavlada, staršev ne ljubi zato nič manj. Otrokov svet je namreč na moč podoben svetovoma staršev, zato lahko v resnici ljubi in spoštuje starše le tisti otrok, ki sprejema svoj svet…
Čedalje večja odtujenost je zgolj posledica težnje staršev, da bi bil otrokov svet bolj podoben njihovemu, in otrokovega prizadevanja, da bi ustvaril svoj, drugačen svet… Tudi starši, ki želijo skozi otroka nadomestiti pomanjkljivosti svojega sveta, otroku v resnici preprečujejo, da bi se lahko naučil ceniti in spoštovati samega sebe. Če otroka ves čas kujemo v nebo in mu pojejo slavospeve zgolj zato, da bi lahko verjel v to, v kar sami ne verjamejo, v resnici ne delajo nič manj škode kot starši, ki svojemu otroku ne dajejo ljubezni in priznanja, ko si ga zasluži, ali pa ga celo zanemarijo…
Starši pogosto verjamejo, da je otrok nepopisan list, na katerega je treba napisati, da je v vseh pogledih čudovit, saj naj bi mu to oblikovalo dobro samopodobo. Ne zavedajo pa se, da služi ta list otroku predvsem kot izhodišče pri prepoznavanju signalov iz tujih svetov. Če bo na njem zapisano: »Rad te ima tisti, ki ti neumorno ponavlja, da si čudovit in popoln«, bo na njegovi lestvici naklonjenosti to postalo ničelno izhodišče. Starši, ki verjamejo, da bodo otroci zato živeli s takšno predstavo o svojem svetu, se motijo, kajti zaradi previsokega izhodišča bodo ti otroci zaman čakali na znamenja naklonjenosti iz tujih svetov. Četudi bodo sporočila naklonjenosti v resnici dobivali, jih bodo spregledali, saj bodo na njihovi lestvici pod izhodiščem. Da so nekomu všeč, bi lahko zaznali šele, če bi temu uspelo dati tovrstne znake nad njihovim visokim pragom, to pa je le malo verjetno. Tako bodo o sebi kaj kmalu dobili povsem drugačno predstavo, kot so si zamislili njihovi starši… In v življenju bodo nesrečni, saj ne bodo mogli sprejeti svojega sveta, to pa pomeni, da tudi ljubiti ne bodo mogli. Imeli bodo občutek manjvrednosti, prav takšnega, kot ga imajo njihovi starši…