Učimo se od otrok
Pri prehrani se marsikaj lahko naučimo od otrok, ki niso obremenjeni z vzorci in navadami.
Na primer, otroci posvečajo obroku veliko manj pozornosti kot odrasli. O hrani ne razmišljajo vnaprej, temveč živijo za trenutek. Svoje želje in čustvene potrebe zadovoljujejo z igro in drugimi dejavnostmi.
Če bi bili tudi mi osredotočeni na vsak trenutek posebej in ne bi razmišljali že v naprej o slastnem obroku, se ne bi toliko obremenjevali z okusom – tudi zato, ker ne bi doživljali obroka kot vrhunec dneva.
Otroci tudi ne jedo ob vnaprej določenih urah, ampak spontano, ko so lačni.
Odrasli pogosto jemo zato, ker je pač čas za večerjo, če smo lačni ali ne. Svojo notranjo uro smo z dolgoletnim ponavljanjem tako uskladili z obroki, da postanemo ob določeni uri »lačni« pa čeprav smo jedli malo pred tem.
Otroci pojedo le toliko, da potešijo občutek lakote. Ker vedo, da bo kmalu naslednji obrok, se ne obremenjujejo in ne jedo »na zalogo«. Starši pa jih stalno silimo, naj pojedo vse.
