Umetnost dobre vzgoje
»Le otroci staršev z dovolj visokimi pričakovanji se bodo v življenju lahko znašli in poskrbeli zase. Pričakovanja ustvarjajo delovne navade, marljivost, vestnost, vztrajnost in skrbnost! Po drugi strani pa mora otrok spoznati tudi svoje meje. Le tako lahko spoštuje tudi druge svetove. Umetnost dobre vzgoje je v pravem ravnotežju med pričakovanji, pohvalami in kaznovanjem.«
»Naši svetovi imajo meje. Potrebne so, ker živimo v skupnosti z drugimi. Vsak otrok mora spoznati, do kod seže njegov svet, in se naučiti spoštovanja drugih svetov. Kdor ne prestopi svojih meja, jih ne more poznati, in kdor jih prestopi, mora vedeti, da se je znašel na tujem ozemlju. Le tako lahko spozna, da je odgovoren za svoja dejanja in da ima življenje ves čas v svojih rokah. Toda kazen mora biti pravična in otrok mora vedeti, da si jo je zaslužil.«
»Udarci, za katere vemo, s čim smo si jih zaslužili, so veliko manj boleči kot tisti, za katere se nam ne sanja, zakaj smo jih dobili.«
»Kdor uči, da največ, kdor samo daje, da najmanj. Učiti pa pomeni razkrivati slabe in dobre strani, dopustiti poskušanje in dovoliti napake .. Le kako naj otrok v življenju premaguje ovire, če ga dvigneš, ko hoče čez stopnico? Tako bo vse življenje pričakoval, da ga bo nevidna roka dvigovala čez vse ovire, in če je ne bo, bo obstal na mestu. Če otroku odvzameš slabo izkušnjo, je, kot bi mu ne dovolil hoditi v šolo.«
»Pot do izkušenj je vredna veliko več kot izkušnje same. Starši, ki svojemu otroku pišejo domače naloge, se zaman čudijo, kako, da nič ne zna. Tako mu v resnici le uničujejo predstavo o lastnem svetu in kaj hitro se zgodi, da tak človek vse življenje ne ceni svojega razmišljanja.«
Slabi starši so tisti, ki otroka ne ljubijo, a nič manj slabi niso tisti, ki mu svojo neskončno ljubezen izkazujejo na škodljiv način. Prav ti pa so potem najbolj razočarani, ker jim otroci ljubezni ne vračajo… Zelo se motijo starši, ki mislijo, da otrok občuti njihovo ljubezen le, če ustrežejo vsem njegovim muham. Takšnim otrokom se v trenutku, ko stopijo iz svoje hiše, njihov svet podre. Le kako ne bi bili potem razočarani nad življenjem?… Trdni temelji so najpomembnejša stvar vsake hiše, a dobili jih bodo le tisti, ki bodo spoznali, da so ljubljeni, tudi če niso popolni in če ne dobijo vsega, česar si zaželijo. Da niso nič slabši, tudi če jih ne hvalijo, in da so vredni sreče, tudi če se jim trenutno izmuzne iz rok… Skrivnost srečnih ljudi ni v tem, da so jim starši dali vse, ampak v tem, da so jih naučili, da njihova sreča ni odvisna od drugih. Srečni spoznajo, da njihova sreča ne izvira iz stvari, ki jih imajo, in nesreča ne iz stvari, ki jih nimajo. Tudi skrivnost ljudi, ki se z lahkoto spoprijemajo s svojim življenjem, ni v tem, da so jih starši uspešno zaščitili pred vsemi težavami, ampak v tem, da so jih naučili, kako se z njimi soočiti… Srečen bo, kdor spozna, da ni treba slepo slediti drugim. To je najpomembnejša naloga staršev.«
»Resnično samozavesten je le tisti, ki sprejema svoj svet in razmišlja s svojo glavo. Samozavest je to, da se ne obremenjujemo s tem, kaj si bodo drugi mislili o naših hišah in svetovih. Samozavesten je lahko le nekdo, ki se zaveda, da noben svet ni popoln in nobena hiša brez napake… Zaman išče zadovoljstvo, kdor si prizadeva, da bi v njegovi hiši nekega dne visele le lepe slike. Našel ga bo tisti, ki bo znal ceniti vse slike, tako tiste, ki so mu všeč, kot tudi tiste, ki mu niso, kajti vsak svet je čudovit, ne glede na to, kakšne so naše lastne predstave o njem.«
»Kdor sprejema svoj svet, ne more biti nesrečen zaradi slik, ki visijo v njem. Nihče mu ne more spodnesti nog in podreti njegovih predstav, kajti vedno se bo postavil na noge in njegov svet bo vedno čudovit!«