»Odpuščanje je najvišja in najlepša oblika ljubezni. V zameno nas bosta preplavila neizrekljiv mir in sreča.«

Veliko ljudi misli, da s svojim sovraštvom, jezo in zamero do tistega, ki jim je prizadel, tega človeka kaznujejo – toda V RESNICI JE RAVNO NASPROTNO! Če se oklepamo teh čustev, je podobno, kot da bi zaužili strup, potem pa pričakovali, da bo škodoval tistemu, ki nas je prizadel. Škoduje namreč nam. Ko odpustimo, s tem ozdravimo lastno jezo in bolečino ter lahko spet dovolimo ljubezni, da nas vodi.

Zakaj odpuščati?

Pet glavnih razlogov zakaj tako težko odpustimo?

1. Mislimo, da odpuščanje pomeni strinjanje z napačnim vedenjem.
2. Mislimo, da odpuščanje pomeni, da moramo tega človeka znova sprejeti v svoje življenje.
3. Mislimo, da nam sovraštvo do tega človeka daje nekakšne nadzor, moč in trdnost.
4. Čutimo, da nas bo ta človek morda spet prizadel, če mu bomo odpustili.
5. Tistega, ki nas je prizadel, želimo kaznovati.

Toda na koncu se izkaže, da so vsa ta prepričanja napačna. Odpuščanje ni povezano s človekom (ali pa z več ljudmi), ki smo mu (jim) odpustili – odpuščanje je namreč naše darilo sebi in to darilo pomaga, da se naše srce osvobodi krčevitosti. Ko odpustimo, se sprostijo strupeni občutki zamere in jeze, ki smo jih prej nosili v srcu. Končno se osvobodimo in nadaljujemo svoje življenje. To odlično ponazarja znana zgodba, ki izhaja iz tibetanskega budizma:

Dva tibetanska meniha se srečata pet let potem, ko so ju izpustili iz zapora, koder so ju njuni ječarji okrutno mučili.

»Ali si jim odpustil?« vpraša prvi.
»Nikoli jim ne bom odpustil! Nikoli!« mu odvrne drugi.
»No,« pravi prvi menih, »potem si pa verjetno še vedno njihov jetnik, ali ne?«

Z vsakim vlaknom svojega bitja verjamem, da ima vsak človek pravico, da živi brez bolečin, ki mu jih je zadala preteklost. Večino ljudi pri odpuščanju ovira dejstvo, da družba vedno pričakuje maščevanje.

Naše žrtve moramo sicer spoštovati, toda sprašujem se, ali bi si tisti, ki sem jih imel rad in so mrtvi, želeli, da do konca življenja živim z bolečino in jezo.

To sem storila zaradi sebe. Odpuščanje v resnici ne pomeni nič drugega kot zdravljenje samega sebe in povezovanje z močjo v sebi. Sama mu pravim čudežno zdravilo. Zastonj je, učinkovito je, poleg tega pa nima stranskih učinkov.

Eva Kor (ena od tistih, ki so jo rešili iz taborišča v Auschwitzu)

vir: knjiga »Srečni kar tako«, Marci Shimoff, Carol Klein