Vztrajnost ne glede na okoliščine
Skrivnosti uspeha je vztrajnost ne glede na okoliščine. Dejstvo je da v enem dnevu ne moremo doseči dolgoročnega cilja, ampak je največkrat potrebno znova in znova ponavljati eno in isto dejavnost.
Prav zato je največja skrivnost uspeha osvojitev navade. Kar počnemo, nam mora tako preiti v kri, da dejavnost osvojimo kot nekaj samoumevnega, od česar v nobenem primeru ne odstopamo.
Tu lahko naletimo na težavo. Če počnemo nekaj izključno zato, da bomo deležni koristi čez leto ali celo desetletja, nam lahko poideta volja in navdih. Zato je dobro najti trenutno korist, ki nas bo navdihovala in nam dajala energijo za nadaljevanje.
Na naši poti s tem ne bomo imeli težav, saj poleg dolgoročnih ciljev (zdravje v pozni starosti, podaljšanje življenja, gibčnost, samostojnost, preprečevanje bolezni in poškodb,…), počnemo stvari predvsem zaradi trenutnih dobrobiti: ustaviti čas ali ga celo zavrteti nazaj ter si povrniti mladostno energijo in telo.
Ne glede na veliko korist kratkoročnega delovanja nas na poti čakajo tudi pasti. Oglejmo si jih nekoliko podrobneje.
Prva past se bo pojavila dokaj kmalu. Imenuje se cona udobja. Naši vzorci obnašanja delujejo tako, da si želimo vse dejavnosti prilagoditi do te mere, da zanje ne potrebujemo, nobenega napora oziroma vložka energije. To lahko dosežemo na dva načina:
- Lahko se vrnemo na manj intenzivno vadbo, ki jo izvajamo rutinsko,
- Lahko osvojimo novo navado in jo utrjujemo tako dolgo, da postane naša nova rutina in jo telo zaznava kot vsakdanje opravilo.
Oglejmo si primer: predstavljajmo si, da smo za osnovno dejavnost izbrali hojo. Ker jo do neke mere že izvajamo in jo imamo radi, se nam zdi to logična izbira; le nekoliko se bomo morali disciplinirati, da jo bomo izvajali redno, ker je do sedaj nismo.
Ko se sistematično lotimo hoje, smo na začetku zagnani in se držimo zastavljenih ciljev ter vsak dan prehodimo načrtovano razdaljo. Po tednu ali dveh pa pademo v skušnjavo. Na primer, ob napovedi za slabo vreme začnemo razmišljati, kako bi lahko izpustili dnevni cilj, ne da bi morali hoditi po dežju. Mimogrede, ko začnemo iskati izgovore in lažje možnosti izvedbe, je konec. Vedno bomo lahko našli izgovor, s katerim bomo opravičili manjšo aktivnost; v tem je naš um pravi mojster.
Če enkrat popustimo, imamo morda nekaj časa slabo vest, drugih posledic pa najverjetneje ne občutimo. Zato kmalu znova popustimo skušnjavi. Na primer, ko čez nekaj dni pričakujemo obiske in nam »zmanjkuje časa«.
Če se tak scenarij ponovi še nekajkrat, obstaja verjetnost, da bomo skrčili cilj. Namesto da bi hodili vsak dan vsaj dvajset minut, bomo morali hoditi trikrat ali štirikrat tedensko (pri čemer se bomo verjetno prepričevali, da je tudi to dobro). Ali pa bomo skrajšali čas hoje in jo umestili med ostale dneve dejavnosti, tako da si zanjo ne bomo več vzeli časa in ne bomo izvajali načrtno; na primer, načrtovano dnevno hojo bomo opravili kar ob običajnemu obisku trgovine.
Kmalu bomo morda celo ugotovili, da ne počnemo nič kaj dosti drugače, kot smo počeli pred odločitvijo za redno izvajanje dejavnosti.
Kaj se je zgodilo? Ko smo bili na preizkušnji osvojitve nove navade, smo popustili in se vrnili v cono udobja. Spet smo začeli opravljati dejavnosti po stari navadi, brez vsakršnega truda in motivacije. Tak scenerij je še posebej verjeten, če se prehitro zaženemo, ali če želimo prehitro napredovati po poti.
Druga past vas čaka, če bomo več dni zapored izpustili dejavnost. To se lahko zgodi v primeru bolezni, poškodbe, službene poti, dopusta,…
V primeru zdravstvenih težav si pač ne moremo pomagati, za druge situacije pa je treba izdelati načrt.
Ključnega pomena je, da se skušamo držati začrtanih dnevnih dejavnosti ne glede na okoliščine. To pomni, da če vsako jutro ob šestih odidemo na sprehod ali tek, moramo to storiti tudi na dopustu ali potovanju.
Mnogi so padli v zanko, ko so si rekli: »Doma vsak dan hodim, na morju bom pa plaval. Saj to je za telo enako, če ne še bolje.«
Morda res… vendar ni enako za um. če prekinemo redno izvajanje dejavnosti, na primer, za deset dni, ko smo na morju – obstaja majhna verjetnost, da bomo prvi dan po povratku domov kar nadaljevali tam, kjer smo pred odhodom na dopust končali.
Razlika je v utečenih dnevnih navadah. Pred dopustom smo doma vstajali ob pol šestih, se uredili in odšli ven. Na dopustu pa smo se prebudili ob sedmih, si privoščili kavico in uživali v krasnem jutru ob morju. Jutranjo dejavnost, ki smo jo opravljali doma, pa smo nadomestili s plavanjem.
Po vrnitvi domov ne moremo pričakovati, da bomo v enem dnevu preklopili z dopustniškega ritma na običajni ritem. Večina ljudi ugotovi, da mora po prihodu z dopusta spet začeti po malem ali se vrniti nekaj stopinj nazaj glede na vadbo, ko so jo izvajali pred dopustom. Na primer, če so pred dopustom za hojo v zmernem tempu po utečeni trasi potrebovali pol ure, zdaj potrebujejo pet minut več. Nekateri morajo celo znova poiskati motivacijo za jutranje vstajanje.
Zato je najpomembneje nadaljevati vadbo tudi v spremenjenih okoliščinah.
Ko se odpravljamo na dopust, si vnaprej izdelajmo program, ki ga bomo lahko izvajali v enakem ritmu kot doma. Če doma uporabljamo kakšno športno orodje, se poskusimo čim bolj približati tovrstni vadbi, ali pa jo prilagodimo razmeram. Pomembno je, da jo izvajamo ob istih urah kot doma.
Smisel je ohranjati kontinuiteto. Eden glavnih ciljev »dopustniške vadbe« je torej toliko ohraniti utečeni ritem, da lahko po povratku domov nadaljujemo tam, kjer smo končali.
