Zaljubljenost
Ko nas doleti zaljubljenost se naši razumi začasno povsem spremenijo.
Ker si trije razumi ves čas bolj ali manj nasprotujejo, je naš svet vedno nekoliko neuravnotežen. Nato pa nekega dne srečamo osebo, pri kateri vsak od razumov opazi neko nepomembno podrobnost, ki ga pritegne. Naenkrat si nehajo nasprotovati in tako iz svojih predstav sestavijo popolnega človeka. To je animus ali anima, obstaja pa le v našem lastnem svetu, saj je v celoti plod naše domišljije, predstava naših treh razumov… V resnici nima nobene zveze s človekom, ki smo ga srečali. Občutek te složnosti je nepopisno lep in je za nas nekaj povsem novega. Domišljamo si, da je ta občutek prinesla v naše življenje izbrana oseba, saj ta občutek harmonije treh razumov sovpada prav z njenim prihodom. In zato si želimo, da bi za vedno ostali povezani s tem fantastičnim svetom in da bi naš svet za vedno ostal tako popoln, kot se zdi v tem trenutku. Toda vse to je le zaljubljenost…
Trije razumi, ki si ne nasprotujejo, nam namreč do popolnosti zameglijo pogled in preslikajo animus ali animo na osebo, ki smo jo srečali. Njihova prva laž v vrsti neresnic, ki jim nasedemo, je, da naš popolni izbranec v naših mislih obstaja že od nekdaj. A to ni res, saj bi ga sicer z lahkoto opisali, še preden bi ga srečali. Oseba, v katero se zaljubimo, pa je lahko povsem drugačna od naše predstave o popolnem življenjskem spremljevalcu, v katerega smo verjeli še trenutek pred tem… Zaljubljenemu boste zaman skušali odpreti oči, kajti združena moč njegovih složnih treh razumov, ki si zdaj niti malo ne nasprotujejo, je tako neizmerna, da si boste nakopali le njegovo jezo. Kadar človeka njegovi trije razumi zavajajo, ne boste mogli spremeniti njegove resnice, saj bodo ti njegovi prijatelji z lahkoto opravili z vašo resnico, in to tako, da boste vi na koncu samo osovraženi. Zato je ves trud zamanj. Trenutek resnice pride sam, še prehitro… Zaljubljenost je le pričakovanje, lastne utvare o tujem svetu, ki ga želimo združiti s svojim, in nima nobene zveze z ljubeznijo. Ima pa zelo pomembno vlogo, saj bi brez tega ljudje le s težavo sprejeli povsem drugačne svetove, za katere se nam še sanjalo ni, da sploh obstajajo, ko pa smo doslej živeli v prepričanju, da obstaja le en svet… Svet, v katerem živimo… Upanje, da nam drug svet prinaša tolikšno popolnost, je zavajajoče, vendar je takšno izhodišče boljše, kot če bi že na samem začetku klonili pred ovirami, ki jih je treba premagati pri združevanju tako različnih svetov…
Ko začnemo tuji svet spoznavati, začnemo spoznavati tudi to, da ni tak, kot smo si ga na začetku olepševali v svojem svetu. Zaljubljenost je naša samoprevara, je obljuba… ki pa nas vendarle popelje čez prag tujega sveta… To je največja in najlepša laž našega življenja… Trenutek resnice nastopi šele, ko nas razumi tako zaslepljene pripeljejo globoko v neznano deželo, nato pa nam ponovno odprejo oči in se naš animus ali anima razblini kot milni mehurček. Sprva je to veliko razočaranje – zdi se nam, da se je ljubljena oseba povsem spremenila. Lahko dobimo celo občutek, da ji ni več za nas in da tudi mi ne čutimo nič do nje. A to ni nič drugega kot razočaranje in žalovanje zaradi izgube našega privida – naše lastne laži. Resnica, ki jo zdaj uzremo, nam je dotlej morala ostati prikrita, saj bi se sicer že zdavnaj obrnili in zapustili ta neznani čudni svet. Toda tu, globoko sredi tujega ozemlja, se naenkrat ne moremo več tako zlahka obrniti in oditi, saj nas nanj vežejo spomini in upanje na vrnitev omamnega občutka skladnosti naših razumov. Zdaj moramo odkriti, ali je tuji svet res združljiv z našim in ali je cena tega združevanja sprejemljiva. Brez iskanja srednje poti med razlikami obeh svetov pa ne bomo prišli daleč… Pri tem se naš najpomembnejši razum trudi uveljaviti svoj svet, isto pa se dogaja tudi pri našem izbrancu, in tako pride med razlikami do bitke za prevlado… Dokler ne pridemo do spoznanja o medsebojni sprejemljivosti svetov, tako ne bi smeli sklepati nobenih zavez in tudi otrok ne bi smeli spočeti …
