Znanstveni pristop k podaljševanju življenja: omejitev kalorij
Do zdaj se je pri znanstvenih poskusih za podaljšanje življenja zanesljivo obnesla zgolj ena metoda – zmanjšanje vnosa kalorij.
Prvi poskusi so potekali že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Clive McKay z univerze Cornell podganam načrtno omejil obroke hrane. Rezultat je bila dvakrat daljša življenjska doba.
Podoben dosežek je uspel doktorju Charlesu Goodricku z gerontološkega raziskovalnega centra (Baltimore Gerontology Research Center), ki mu je uspelo podaljšati življenje poskisnih živali za polovico.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je poskus ponovil raziskovalec Morris Ross z Inštituta za raziskovanje raka v Philadelphii (Institute for Cancer Research). Podgane, ki so dobivale običajno hrano, so živele največ 1.000 dni, ko so jim omejili kalorije, pa do 1.666 dni.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so izvedli poskus tudi na ljudeh. Doktor Roy Wlaford je za dve leti in pol naselil skupino ljudi v zaprto področje v ameriški puščavi, kjer si niso mogli pridelovati lastne hrane.
Vsi so s hrano prejemali le 75% kalorij njihove običajne prehrane. Rezultat je bil presenetljiv. čeprav so bili – po njihovih besedah – bolj kot ne ves čas lačni, so se počutili bolje. Tudi medicinske meritve so pokazale pomladitev krvnega obtoka in imunskega sistema.
Do danes so znanstveniki izvedli številne poskuse z omejevanjem kalorij na številnih živalih in organizmih. Teorijo so preizkusili na celicah kvasovk, črvih, žabah, miših, podganah, morskih prašičkih in ljudeh. Ko so jim omejili vnos kalorij za 15 do 30%, je bil rezultat vedno podaljšati življenje od 15 do 150%.
Roizen piše, da omejevanje kalorij ne vodi le do daljšega življenja, temveč tudi do manj starostnih bolezni.
Vendar ima tudi ta metoda meje. Omejitev kalorij je koristna le, če telo dobiva dovolj snovi za rast in obnovo. če strada in preide v tako imenovano katabolično stanje, začne dobesedno jesti samo sebe.
Vendar, če bomo omejili vnos kalorij za 15 do 30%, skoraj zagotovo še ne bomo dosegli te meje, bomo pa telesu zelo pomagali. Bistvenega pomena je tudi okolje in naše psihološko ravnovesje. Pomembno je tudi kako sprejemamo stres.