Dejstva o izpostavljanju soncu
Strah pred kožnim rakom je verjetno največja ovira, da ne preživimo več časa na soncu.
Dejstva o izpostavljanju soncu in vpliv na pojav kožnega raka je dolga leta raziskoval doktor Sears. Ugotovil je, da sploh ni problem v soncu, pač pa izpostavljanje novim in novim rakotvornim snovem, uživanje hrane, ki pospešuje nastanek kožnega raka, in telesu nezadostno dovajanje hranljivih snovi, ki bi ga lahko preprečile.
V knjigi Your Best Health Under the Sun opisuje direktno povezavo med pomanjkanjem vitamina D in raznimi boleznimi, predvsem rakom, diabetesom in boleznimi srca.
Tudi študija, ki je bila objavljena v strokovni reviji Journal of Cancer Research, je jasno pokazala, da lahko vitamin D ustavi rast rakavih celic pri človeku.
In še več, britanska organizacija British Columbia Cancer Agency je potrdila, da dalj časa ko v življenju preživimo na soncu, manjša je možnost za pojav kožnega raka. Tudi študija, objavljena v publikaciji Journal of the National Cancer Institute februarja 2005, potrjuje, da izpostavljanje soncu zmanjšuje tveganje za pojav kožnega raka. Zanimiv je podatek, da se melanom (ena od oblik kožnega raka) najredkeje pojavlja med avstralskimi reševalci iz vode, ki vse dneve preživijo na osončeni plaži.
Sears ob tem poudarja, da se ob pomanjkanju vitamina D ne morejo aktivirati geni, ki varujejo naše zdravje. Dodaja, da do leta 1930 tako rekoč ni bilo kožnega raka in da izpostavljanje soncu pravzaprav zmanjšuje tveganje za pojav raka te bolezni. Od tedaj do danes se je razširjenost določene oblike kožnega raka povečala za 1800%. Sears pravi, da za to ni krivo sonce, saj enako sije že milijone let. Nasprotno, odstotek obolelosti za kožnim rakom strmo narašča na področjih, ki so najmanj izpostavljeni soncu.
Na primer, prebivalci Minnesote obolevajo v večji meri kot prebivalci sončnih regij, kot sta Florida ali Arizona. Moški v državi Maine, na skrajnem severozahodu Amerike, pa imajo zaradi geografske lege dežele 50% več možnosti, da umrejo za rakom prostate, kot prebivalci Floride, ki leži na krajnem jugovzhodu.
Iz zanimivih raziskav izpostavlja tudi, da je kožni rak najmanj prisoten med ljudmi, ki delajo na prostem. Ob tem se sklicuje na študijo, ki jo je leta 1982 objavila britanska strokovna revija The Lancet. Pravi, da so ta dognanja potrdile tudi številne poznejše študije.
Po drugi strani pisarniško delo pomeni dvakrat večje tveganje za najhujšo obliko kožnega raka, če ga primerjate z delom ljudi, ki delovni čas redno preživljajo na soncu. Najbolj presenetljiv pa je podatek, da je ta bolezen najmanj prisotna med ljudmi, ki se radi sončijo. To je potrdila študija raziskovalcev univerze University of Sydney’s Melanoma, objavljena pa je bila prav tako v reviji The Lancet.
Sears opozarja tudi, da so dvakrat večjemu tveganju izpostavljeni vsi, ki delajo pod fluorescentno (neonsko) razsvetljavo.
Še nekaj besed o povezavi med kožnim rakom in ozonsko luknjo, o čemer se veliko piše. Nekateri viri navajajo, da naj bi bil vzrok za ogromen porast te bolezni v zadnjem času ravno povečanje ozonske luknje.
Profesor Johan Moan z norveškega Onkološkega inštituta je ugotovil, da se je pojavnost kožnega raka na Norveškem med leti 1957 in 1984 povečala za 350% pri moških in za 440% pri ženskah. V tem času se ozonska plast nad Norveško ni pretirano spreminjala.
